Eno od prvih poglavij knjige Ne živite od laži je posvečeno pojavu »kulta družbene pravičnosti«. V Sloveniji ga poznamo, vendar ga še nihče ni ustrezno sociološko razčlenil. Kaj je kult družbene pravičnosti?

Premalo poznam razmere v Evropi, da bi lahko o njih sodil, toda kar se ta hip dogaja v Ameriki bo zanesljivo slej ko prej prišlo tudi v Evropo. Od aprila 2021 živim v Budimpešti kot štipendist na Donavskem inštitutu. Zame je bilo neverjetno opazovati, kako je celo na Orbanovem Madžarskem levičarska mestna uprava v Budimpešti postavila spomenik na čast gibanj Black Lives Matter in LGBT. Pri tem je vse bolj očitno, kako »prebujenost«, kakor v ZDA imenujemo družbenopravičniški kult, zelo naglo postaja internacionalistična psevdoreligija. Zakaj uporabljam ta izraz? Ker je njegovo delovanje bolj podobno religiji kakor politični ideologiji. Družbenopravičniški kult trdi, da je vsaka oblika neenakosti posledica diskriminacije: rasizma, pobožnjakarstva, homofobije. Vzrok pa je v tem, da so neki podleži in pokvarjenci (kristjani, konservativci in drugi) ustvarili omenjene pogoje – tako se moramo samo znebiti teh ljudi in ustvariti raj na zemlji. Vse to smo seveda že nekoč slišali od marksistov in videli smo tudi, kam to pelje. Borci za družbeno pravičnost so prepričani, da je mogoče celotno družbo razložiti kot posledico razmerij moči. To pa tudi pomeni, da če bomo uredili razmerja moči, bodo vsi problemi izginili. Obenem verjamejo, da je jezik tisti, ki ustvarja realnost, zato pa je tudi vprašanje osebnih zaimkov zanje tako pomembno. Zagovorniki tega naziranja ne razumejo neke temeljne resnice, ki jo je Solženicin spoznal v gulagu: da meja med dobrim in zlim ne poteka med razredi, ampak natanko sredi človekovega srca.

Gibanje družbene pravičnosti je filozofsko povezano z novolevičarskim gibanjem, ki je pridobilo ogromen vpliv na univerzah in v kulturi ter na družbenih omrežjih: kaj misliš o tej revitalizaciji nove levice?

Antonio Gramsci je v svojem vizionarstvu zatrdil, da je mogoče revolucijo izvesti le tako, da narediš pohod skozi institucije in se s tem polastiš kulturno/izobraževalnih struktur. Italijanski filozof Augusto Del Noce je v šestdesetih letih opozoril, da je ekonomski marksizem – se pravi: temeljni marksizem – popolnoma propadel, slavil pa je zmago na področju kulture. To se dandanes kaže v tem, da »prebujeni« ljudje sploh ne nasprotujejo korporacijam. Amazon lahko na primer po mili volji izkorišča svoje delavce, vse dokler vihti zastavo Ponosa in podpira gibanje Black Lives Matter. Jeff Bezos, ki je najbogatejši človek na svetu, nikoli ne doživi kritike s strani levice, ker je prebujen. Desnica se je pri tem umaknila in zgolj opazovala to dogajanje, mislila si je: če dosežemo politično oblast, se bo vse to uredilo. To pa je bilo zelo naivno, saj zdaj lahko vidimo, da je kultura družbeno bolj učinkovita od politike. Medtem ko je desnica zmagovala na volitvah, je levica zmagovala v kulturnih institucijah in tako osvajala srca in ume mladih ljudi. Toda pri tem veliko vlogo odigravajo tudi elitna omrežja. V ZDA borci za družbeno pravičnost in prebujenci nadzorujejo vse institucije v civilni družbi. Sprva je šlo le za medije in univerze, zdaj tudi za Velike posle, pravni sistem, zdravstvo, šport in tudi, čeravno zveni neverjetno, CIA in ameriško vojsko.

Tvoja zadnja knjiga obravnava tudi vprašanje povezave med kultom družbene pravičnosti in boljševizmom. Kaj misliš o poskusu revitalizacije boljševizma, predvsem na akademski ravni.

To je zame največja skrivnost našega časa. Ko sem bil v Moskvi, sem za svojo knjigo intervjuval Aleksandra Ogorodnikova. Gre za enega od velikih disidentov poznosovjetske dobe. Intervjuval sem ga v točilnici nekega hotela v Moskvi. Ko sem šel plačat račun, me je natakarica, ker je videla, da sem ga intervjuval, vprašala: »Kdo je to?«. Odgovoril sem: »To je eden največjih ljudi v Rusiji, preživel je gulag.« Rekla je: »Gulag? Mislim, da sem že kdaj slišala nekaj o tem.« Z eno besedo: sedeli smo nekaj metrov stran od Kremlja in to triindvajsetletno dekle ni vedelo, kaj so gulagi. Nekaj je tule zelo narobe. Vendar ne gre le za nevednost. Eden od razlogov je tudi v tem, da so mladi nezadovoljni s buržujskim življenjem, s potrošništvom in hedonizmom. Da nismo demonizirali komunizma, kot smo povsem upravičeno demonizirali nacizem, je ena največjih napak naše družbe. Mislim pa, da so ljudje iz bivševzhodnega bloka, ki se tega zavedajo in so preživeli komunizem, za nas neprecenljivi – dvigniti bi morali svoj glas tudi na Zahodu in reči: »Zbudite se!«

V Sloveniji nimamo svoje filozofske konservativne tradicije, poznamo pa seveda nereflektirano konservativno držo. Eden od temeljev konservativne misli je kritična ali celo skeptična drža do moderne civilizacije kot take.

Moderniteta kot svojo osnovo razume misel, da človeštvo neogibno premočrtno napreduje k vedno večjemu znanju in razsvetljenju. Kot konservativci moramo to postaviti pod vprašaj, saj ne verjamemo, da je zgodovina inherentno že vnaprej določena, predvsem pa zgodovina nima neke svoje prave strani. Kot kristjan verjamem, da se gibljemo proti koncu časa, toda prej gre za nekakšno spiralo in lahko se zasučemo okrog najrazličnejših stvari, preden prispemo do konca časa. Razlika med progresivci in konservativci je v tem, da progresivci predpostavljajo, da je vse staro slabo in da ga je treba konstantno zamenjevati z nečim novim. Roger Scruton je nekje zapisal, da konservativizem ni ideologija, ampak bolj neka drža. Resnični konservativec nikakor ne sme verjeti, da je bila preteklost zlata doba. Nikoli nismo živeli v zlati dobi. Pravi konservativec si želi sprememb, kadar so spremembe potrebne, vendar vselej mora biti do njih skeptičen. Kakor je dejal Edmund Burke: država, ki se ni sposobna spreminjati, ne mora jamčiti za lastno preživetje.

Druga temeljna točka konservativne filozofije je epistemološka vrednost tradicije. Tradicija je v prvi vrsti nekakšna vednost, ki ustvarja pripadnost – med mrtvimi, živečimi in nerojenimi. Ta tradicionalna skupnost pa poseduje neko vednost, ki presega vednost ali znanje posameznika.

Seveda – to pa je tudi razlog, zakaj vsi revolucionarji poskušajo vedno odrezati družbo od njene preteklosti. Pogoj za njihov uspeh je uničenje kulturnega spomina. To pa je tudi razlog, zakaj nasprotniki revolucije strastno gojijo kulturni spomin. Disidenti na Češkoslovaškem, intelektualci, kakršen je bil Václav Benda, so vodili podtalne seminarje, na katerih so obravnavali umetnost in literaturo, da bi ohranili popkovino, ki jih je vezala na čas pred komunizmom. To jim je namreč govorilo o tem, kdo so in to je tudi najosnovnejša oblika odpora. Vse to drži tudi dandanes in prebujena družbenopravičniška Amerika si na vse kriplje prizadeva napisati zgodovino nanovo.

Preidiva na krščanski konservativizem. V slovenski kulturi je konservativno krščanstvo sopomenka za moralno pobožnjakarstvo na ravni vsakdanjega življenja in sholastičnega dogmatizma na teološko/filozofski ravni – kaj pravzaprav je konservativno krščanstvo?

To je globoko vprašanje in težko je nanj odgovoriti, ker ima tako mnogo pojavnih oblik, vendar ko v ZDA sliši izraz krščanski konservativec, povprečni državljan pomisli na evangeličanske kristjane, ki podpirajo Donalda Trumpa. Sam na to gledam precej drugače. Kadar uporabljam izraz konservativno krščanstvo, se nanašam na širšo filozofsko in kulturno tradicijo, ki izvira iz krščanstva in ki temelji na krščanskih idejah. Čeprav sam verjamem v svobodni trg, nisem nujno svobodnotržniški konservativec, saj gojim prepričanje, da vse, kar se dogaja na trgu, mora biti človeku v prid, in da dobro za človeka je tisto, kar izpričuje krščansko izročilo. Obenem verjamem tudi v vrsto svoboščin: v svobodo govora, v strpnost, v svobodo medijev, v svobodo verskega izražanja – mislim pa tudi, da je vse te stvari resnično mogoče uveljaviti samo znotraj širše krščanske kulture. Pravzaprav – sploh ne verjamem, da vse to lahko preživi zunaj krščanskega ustroja. To velja tudi za sodobno koncepcijo človekovih pravic.

Preidiva na drugo temo: Zahod. Kakor povsod v bivšekomunističnem svetu smo tudi v Sloveniji imeli disidente, ki so se borili proti totalitarni državi v imenu »zahodnih vrednot«. Zdaj so zaprepaščeni in razočarani, saj se zdi, da iste stvari, proti katerim so se borili v imenu duha zahoda – prihajajo ravno z Zahoda spet k nam.

Mar ni to osupljivo – ta ironija zgodovine!? O tem obširno piše poljski filozof Ryszard Legutko v knjigi, ki ima v angleščini naslov The Demon in Democracy (Demon v demokraciji). Po mojem se vse to najnazorneje kaže v tem, kar se ravno ta hip dogaja med EU in Madžarsko. Bil sem na Madžarskem, ko je tamkajšnji parlament sprejel zakon, ki prepoveduje LGBT propagando v javnih šolah in medijih, ki so dostopni otrokom. Razumem, zakaj mu liberalci nasprotujejo, vendar pravica vsake demokratične družbe je, da sama odloča, kaj je primerno in kaj ni primerno posredovati otrokom. Mi pa smo bili priče, kako je nizozemski premier izjavil: Madžarsko bomo spravili na kolena. Nezaslišana totalitarna drža, ki jo je EU zavzela do Madžarske zaradi te nadvse blage odločitve, je tipični primer tega, kar sam v svoji knjigi imenujem »mehki totalitarizem«. Namesto da bi ovrednotil svojo celotno tradicijo, se je Zahod odločil za pot hegemonije neke zelo partikularne vrste progresizma, ki ga krepi s kulturnim imperializmom proti državam Srednje Evrope, če se mu uprejo. To pa se dogaja tudi v zahodni Evropi v državah, kakšna je denimo Španija, kjer levičarska vlada vsiljuje gendersko ideologijo, pri tem pa si niti katoliški škofje ne drznejo, da bi se postavili v bran lastnim katoliškim šolam. Jih je strah? Česa pa? Da bi jih vtaknili za zapahe? Jih je morda strah, da bi bili nepriljubljeni? Na Slovaškem sem obiskal stanovanje bodočega kardinala Koreca, bil je podpodni škof. Bil je žrtev nezaslišanih preganjanj, vendar postavil se je za vero in ni ga bilo strah. Ko pa pomislimo na španske škofe in na njihov strah, da bi ne bili priljubljeni – nam to zbuja odpor.

Zahodna civilizacija je globalna. Ves svet je pozahoden. Hkrati smo priče pojavu, da se zahodna civilizacija ruši vase – v svojo sekularizacijo, v svojo praznino. Ali soglašaš s tovrstnim spenglerjevskim pogledom?

Popolnoma. Eno od prvih znamenj, da neka družba kolapsira, nastopi tedaj, ko izgubi vero v lastno prihodnost. Dovolj je, da pomislimo na upad rodnosti v zahodnem svetu. Ljudje enostavno nočejo več biti lastna prihodnost. Samo to vem, da moramo dati najboljše od sebe in se proti temu boriti ter opozarjati ljudi, zakaj je Zahod nekaj, kar je vredno ubraniti. Zahodna civilizacija je vse prej kakor brezhibna, vendar to je naše izročilo in moramo se ga naučiti ljubiti, kritično ljubiti, vendar ljubiti. In to je tudi najučinkovitejša oblika odporništva v današnjem času. V moji domovini so denimo kristjani prepričani, da je vse, kar morajo storiti, voliti za republikance in da bo to rešilo vse. Ne – ne moremo si preprosto na volitvah izglasovati izhod te civilizacijske krize.

Razmere na Zahodu priklicujejo v spomin stoletja popolnega kaosa, ki je spremljal propad rimskega cesarstva. Ali res misliš, da je mehki totalitarizem neogiben in v isti sapi nekakšni »nujni konec« nekega sveta, ki je izčrpan in prazen?

Nobenega dvoma ni o tem, da se neki svet končuje. Ne vem pa, ali je to svet kot tak ali zgolj neki svet. Mislim, da je mehki totalitarizem – in morda po njem tudi trdi totalitarizem – neogiben, če država in družbene institucije poskušajo obvladovati družbo, ki uhaja izpod nadzora. Nekaj pač mora zapolniti praznino, ki je nastala. Ljudje ne morejo dolgo živeti brez nekega narativa, ki bi jim pripovedoval, kdo so in kaj jim je početi. Če si ljudje ne morejo vladati notranje, jim je pač treba vladati od zunaj. John Adams, eden od Ustanovnih očetov, je dejal, da ameriška ustava, ki je klasična liberalna listina, lahko deluje samo pri ljudeh, ki so »moralni in verni«. S tem je mislil povedati, da lahko podeli svobodo samo tistim, ki so si sposobni vladati sami, brez trde roke države. Zdi pa se, da smo čedalje manj sposobni samoobvladovanja. Vendar nekako nam je vseeno treba vladati, ker je anarhija nevzdržna. Bojim se, da smo zahodnjaki postali hlapčevski in da bomo sprejeli mehki totalitarizem, dokler nam bo jamčil udobje.

Preidiva na sodobno krščanstvo. Odločil si se, da boš postal pravoslavec, nam lahko poveš, zakaj?

Vzgojen sem bil v protestantski družini, ki vere pravzaprav sploh ni prakticirala. Ko sem bil star dvajset let, sem začel verovati v Kristusa kot katolik. Toda zagrešil sem veliko napako: mislil sem, da je vera prvenstveno intelektualna zadeva. Prepričan sem bil, da kadarkoli sem razpravljal o veri, je to avtomatično pomenilo, da sem veren. Veliko časa sem posvečal katoliškim verskim kontroverzam, vse dokler nisem leta 2001 delal kot novinar v New Yorku in začel pisati o škandalu spolnih zlorab. To me je duhovno popolnoma uničilo in začelo je uničevati tudi mojo družino. To je trajalo mnogo let, dokler se ni izkazalo, da je duhovnik, ki sva mu jaz in moja žena povsem zaupala, zlorabljal otroke in nama ves čas lagal, tedaj pa se je v nama obema nekaj zalomilo. Preprosto nisva več verjela, da je najino odrešenje odvisno od tega, da pripadava občestvu s Cerkvijo, ki jo vodijo taki pokvarjenci in strahopetci. K sreči sva moja žena in jaz, preden sva vero popolnoma izgubila, začela zahajati v neko pravoslavno župnijo. Hotela sva le biti v resnični navzočnosti našega Gospoda ter ga slaviti brez tiste neprestane jeze, ki sva jo čutila kot katoličana. Nato sva leta 2006 prestopila v pravoslavje. Gospod mi je podaril brodolom moje katoliške vere na čereh mojega lastnega intelektualnega napuha. To je bila navsezadnje stroga milost, saj me je naredila ponižnega.

Eden od ključnih problemov znotraj sodobnega krščanstva je »krščanski sekularizem«. Ima dve teološki in filozofski posledici: prva je krščanski progresizem. Kot konservativec – kaj meniš o krščanskem progresizmu ?

Krščanski progresizem je zadnja stopnja na poti povnanjenja našega krščanstva. Kadarkoli danes vidim mlade krščanske progresivce, vem, da njihovi odrasli otroci sploh ne bodo več kristjani. Prav tako kot je bila teologija osvoboditve poskus, da bi redefinirali krščanstvo skozi marksistični pojmovni aparat, je krščanski progresizem poskus, da bi nadomestili Svetega Duha s srednjeslojskim liberalnim Zeitgeistom. Progresivni kristjani v nedogled ponavljajo, da se Cerkev mora spremeniti v njihovo smer, če hoče preživeti. Toda sociološke raziskave že desetletja jasno izpričujejo: progresivne Cerkve umirajo. Priznati moramo, da so tudi konservativne Cerkve v zatonu in bodo nazadnje dosegle točko, kjer jim bodo preostali le resnični verniki – tisti, ki bodo verovali, tudi če jih bo to naredilo za radikalno kontrakulturne. Prepričan sem, da bi moralo tradicionalno krščanstvo odigravati preroško vlogo v vsaki družbi. Kristjani se ne bi smeli nikoli počutiti povsem udobno na tem svetu, kajti naš Gospod je dejal, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta. Na postkrščanskem Zahodu je edina oblika krščanstva, ki bo preživela, tista, ki ima globoke korenine, tista, ki človeku postavlja trde zahteve. Krščanstvo bo ali tradicionalno ali pa bo izumrlo.

Nasprotna plat sekulariziranega krščanstva je tisto, kar sam imenuješ »terapevtski deizem«, ki ga seveda zelo dobro poznamo tudi pri nas.

To je najbolj razširjena oblika psevdokrščanstva. Vero razume kot obliko psihološke tolažbe. Gre za prepričanje, da Bog obstaja in zahteva od nas, da smo srečni in prijazni in da se moramo ukvarjati z njim samo, kadar nekaj potrebujemo. Na ta način pač večina Američanov, tako na kulturni levici kakor na kulturni desnici, gleda na vero: kot na sredstvo za blaženje tesnobe. Ta sentimentalna, malovredna oblika krščanstva se ne more upreti ničemur. Zato tudi pričakujem, da se bo večina Cerkva prilagodila prebujenemu totalitarizmu. Same sebe bodo prepričali, da je to najbolj sočutno do drugih.

V Benediktovi opciji in v Ne živite od laži predlagaš mnoge preživetvene strategije, poglavitna med njimi pa je: izoblikovanje malih skupin osebne, duhovne in kulturne poglobitve.

Ko sem intervjuval antikomunistične disidente v državah bivšesovjetskega bloka, je večina govorila o tem, kako pomembno je bilo imeti ožji krog predanih somišljenikov. To je od posameznika zahtevalo, da je vseskozi ostajal zvest svojim načelom. Pred nekaj dnevi sem se v Budimpešti pogovarjal z nekim mladim evangeličanskim kristjanom. Dejal mi je: »Povedati vam moram, da si s svojim delom pridobivate mnoge sovražnike, tako na tem svetu kakor pri samem Hudiču. Če okoli sebe ne boste imeli bližjih krščanskih prijateljev, ki vas bodo podprli, vam ne bo uspelo.« Razumel sem, da je to čista resnica – in da sem bil to nedopustno zanemaril. Toda težko je najti kristjane, ki jemljejo resno krizo, v kateri smo se znašli.

Če te pravilno razumem, oblikovanje malih skupin ne pomeni umika iz družbe ali neudeleženosti pri družbenih vprašanjih. Kako naj se kristjani udeležujejo javnega življenja v postkrščanskem svetu?

Ena izmed stvari, ki me najbolj navdajo z malodušjem, je razlagati ljudem, da ne zahtevam od kristjanov, naj se umaknejo v puščavništvo in se skrijejo pred družbo. Veliko več časa moramo posvečati poglabljanju svojega lastnega verskega znanja in prakse. Prioriteta pa mora biti učvrščevanje naših skupnosti. Prihaja čas, ko bodo verni kristjani v javni sferi marginalizirani, celo demonizirani. Katoliški laik Václav Benda, eden od vodilnih čeških disidentov, je zasnoval idejo »vzporednega polisa«, ki je ponudila vsem, ki so bili izključeni iz politične participacije, možnost, da so sodelovali v javnem življenju po drugi poti. Eden od razlogov, zakaj mehki totalitarizem prevzema oblast, je, da smo pozabili, kako moramo sami narediti nekaj zase in za svoje skupnosti in pričakujemo od države, da bo to storila namesto nas.

V tvojih knjigah je vseskozi navzoča ta misel: naša moč je odvisna od tega, kako globoko segajo korenine naše vere. Ali imaš kakšen nasvet, kako poglobiti naše religiozno življenje in posledično našo držo do postkrščanskega sveta?

Predvsem potrebujemo disciplino – vaditi moramo, kako vsak dan konkretno živeti svojo vero. Tako Bog postane za nas realnost. Vse se začenja pri molitvi, ampak tudi z redno udeležbo pri Cerkvenih obredih. Ponovno moramo revitalizirati procesije, praznovanja, bogočastje. Vse te stvari seveda niso živa vera, ampak so vaja v tem, da obravnavamo vero kot nekaj utelešenega. Britanski antropolog Paul Connerton ni bil kristjan, a zanimalo ga je, kako tradicionalne družbe ohranjajo svojo tradicijo v moderni dobi. Tiste, ki so pri tem uspešne, imajo nekaj skupnih potez. Prvič: skupna jim je neka sveta zgodba, mit, ki jim pripoveduje, kdo so bili. Drugič: to zgodbo pripovedujejo v občestvenem ritualu. Tretjič: verjamejo, da jih ta ritual na mistični način ponese izven časa. Četrtič: ta ritual vključuje telo. Pravoslavci in katoličani imamo te prvine že v svoji veri. To moramo samo živeti, v svojih družinah in v svoji skupnosti. To je naša identiteta. Evangelij in širše celotna Biblija je zgodba, ki nam pripoveduje, kdo smo. Nihče nas ne bo prišel reševat. Bog nam bo pomagal, vendar si ga moramo želeti bolj, kakor si želimo svet. Samo če najprej ljubimo Boga, lahko ljubimo svet, kot si On želi, da bi ga ljubili.