Denis Poniž

Ko pišem te vrstice, mineva šestinštiridesiti dan, od kar je Putlerjeva soldateska napadla sosednjo, suvereno državo Ukrajino. Danes je tudi cvetna nedelja, dan ko je Ješua Čudodelnik, kakor ga je v svoji skromni sobici v starem delu Kijeva upodobil Mihail Bulgakov, ko ga postavil za eno od glavnih oseb v svojem romanu Mojster in Margareta. Je dan spomina na triumfalni prihod učlovečenega Boga na kraj, ki je postal kraj njegove telesne smrti in božje zmage nad njo, tudi prostor, v katerem se tu in zdaj odvija tragedija, ki jo doživlja ukrajinski narod? Tudi 1941 je bila cvetna nedelja, ko je Putlerjev vzornik in utelešeno zlo, ki ne more izginiti, Adolf Hitler napadel Jugoslavijo. Zgodovina se ponavlja, a ne kot farsa, temveč kot vedno mračnejša kataklizma, v kateri je razum vedno znova in vedno bolj brezobzirno poteptan in utišan z močjo hord, ki svoj navdih črpajo iz psihično bolnih pošasti, kakršen je tudi Putler.

Tam nekje okoli leta 2010 sem sodeloval na konferenci v Pragi. Kot je navada za take dogodke, se več tistega, kar shrani spomin, zgodi izven shem uradnega programa. Tako smo se nekateri od udeležencev znašli v eni od slavnih praških pivnic, družba ni bila številna, pogovor nič posebnega, kmalu so se začeli ljudje poslavljati, bil je večer dolgega, napornega dne, na koncu sva ostala moja malenkost in prijatelj R, češki zgodovinar in prevajalec. Ne spomnim se, kako je prišla beseda na KGB, a prijatelj je nenadoma oživel in mi pričel pripovedovati, kako se že nekaj časa ukvarja z raziskovanjem vloge Putlerja pri usodi tistega dela vzhodne Evrope, ki si ga je na Jalti prisvojila še ena mega pošast, Josip Stalin. Pričel mi je razlagati da mali, na videz nepomembni možic z lisičjimi očmi ni bil samo šef KGB za obe Nemčiji, ampak je iz Dresdena, kjer je imel svoj kagebejevski brlog, obvladoval dobršen del Evrope. Prijatelj R. mi je povedal, da KGBjevske centrale niso bile samo po ambasadah in veleposlaništvih, ampak so obvladovale tudi vsa »kulturna« društva, pa društva »prijateljev Sovjetske zveze« in podobne ustanove, kjer so KGBjevski agenti novačili na najrazličnejše načine rusofilske zaslepljence, a tudi resnične idealiste, ki so predvsem v slovanskih državah prisegali na panslovansko bratstvo in enotnost. Vam zveni znano? Recimo Forum slovanski kultur, ki ga upravlja tovarišica iz združbe ponosnih naslednikov totalitarnih klavcev? Na srečo je zdaj zaprt Inštitut za nekakšne rusko-slovenske študije z direktorjem, ki je imel (ima) diplomatski potni list. Vemo, kaj to pomeni in kako nedotakljivi so imetniki take potne listine, vemo pa tudi, kaj so njihove resnične zadolžitve. Prijatelj R. mi je tudi pripovedoval, a to je druga zgodba, kako so KGBjevci prepredli češko družbo, še posebej po avgustu 1968. In na srečo so bili Čehi dovolj prisebni, da so po žametni revoluciji 1989 izvedli lustracijo, kakor so jo tudi Nemci, a tam je bila zgodba bolj zapletena, saj so, ob novih sovjetskih strukturah v tako imenovani Nemški demokratični republiki ostale žive tudi mnoge nacistične strukture, predvsem pa so se metode internacionalnih in nacionalnih socialistov v mnogočem prekrivale, podpirale in sinhronizirale, saj so se pripadniki Gestapa učili pri Sovjetih in esesovski izvršitelji »končne rešitve« judovskega vprašanja so pri NKVDjevskih voditeljih dobili načrte, kako naj izgledajo koncentracijska uničevalna taborišča (ki so, mimogrede, izum »civiliziranih« Angležev med bursko vojno!). Skratka oba »socializma« sta siamska dvojčka, preživel je samo internacionalni, ki so ga Sovjeti izvozili v dobršen del Azije, Srednje in Južne Amerike in kjer so še vedno prisotni, bolj kot s knjigo in kruhom z ognjem in mečem.

A vrnimo se k Putlerju. Zanj je bil padec berlinskega zidu verjetno največja travma, ki je že tako psihično prizadetega egomana dokončno prizadela. In, kot je že v opisanem pogovoru dejal prijatelj R., Putlerja je obsedla nora ideja. Prepričan je, da je treba obnoviti in celo razširiti sijaj nekdanjega Ruskega/Sovjetskega imperija, nenaravne tvorbe, ki so jo ruski vladarji uresničevali od Petra Velikega naprej, seveda z ognjem in mečem (berite samo pesnitev znanega ruskega romantika Mihaila Jurjeviča Lermontova Mciri!) v svojih osvajalskih pohodih nad azijska ljudstva in plemena, vse do Daljnega vzhoda, mongolskih in kitajskih meja. A imperialna osvajalna ideja je bila uperjena predvsem proti deželam na zahodu, kar so občutili ne samo Poljaki in baltski narodi, ampak tudi Finci, Moldavci in drugi narodi, ki so prišli pod bolj ali manj krut ruski in kasneje sovjetski režim. A ni šlo samo za imperialno slavo, ampak predvsem za izkoriščanje naravnih in človeških resursov, saj je še danes Ruska federacija ekonomski na ravni trikrat manjše (po prebivalstvu) Španije, v te dežele pa so tudi izvažali, poleg sprevržene ideologije, svoje nekvalitetne izdelke. S premogom, nafto in plinom pa so si, posebej je ta načrt uresničevala Putlerjeva ekipa, počasi podredili velik del zahodne Evrope, njeni voditelji niso videli, kako postajajo energetsko odvisni od države, ki se ni nikdar poslovila od svojih imperialnih osvajalskih apetitov. In ko so se začela dogajati grozodejstva, ki jih je zagrešila ruska soldateska s Putlerjevim blagoslovom v Čečeniji, Osetiji, Abhaziji, Gornjem Karabahu, v Gruziji, so evropski voditelji gledali stran, največ kar so storili, so bili blagi diplomatski protesti. Ko so Rusi pričeli s svojimi grozodejstvi, mednje sodi tudi uporaba kasetnih bomb in celo strupenih plinov, v Siriji, je bilo enako. In ko so si priključili Krim, del neodvisne države Ukrajine, ki ji je ozemeljsko celovitost garantiral (se ve da zgolj na papirju!) nenačelni evropski Zahod, ko so pričeli rovariti v vzhodnih ukrajinskih pokrajinah, je Zahod spet blago protestiral, uvedel nekaj sankcij, na katere se je, oprostite izrazom, kremeljska pošast samo poscala, in to je bilo vse.

Potem je prišel dies nefastus, 24. februar 2022, ko je več kot sto tisoč Putlerjevih soldatov z tisoči vozil, helikopterjev, dronov, letal in raket, brez vojne napovedi in seveda, kar je še bolj vnebovpijoče, brez kakršnega koli razloga, frontalno napadlo svojo sosedo, Ukrajino. Kot danes vemo, so bili Putler in njegov generalštab ter tajne službe, ki so v totalitarnih državah alfa in omega vsega življenja, prepričani, da bo Ukrajina, njena vojska, klecnila v dveh, treh dneh. Tako je mislilo tudi nemalo ljudi drugod po Evropi ali svetu, med njimi recimo obritoglavi novinar slovenske nacionalne televizije. Ampak narod, ki se bori za svojo svobodo, za svojo tradicijo, jezik (ki so ga Sovjeti hoteli Ukrajincem izbrisati iz zavesti, kot italijanski fašisti Slovencem v rapallsko priključeni Primorski!), je nepremagljiv. Še posebej, če mu je božja usoda namenila takega voditelja, kot je Zelenski. Ostala bo za zmeraj zapisana njegova izjava, ko so ga hoteli Američani prve dni vojne evakuirati: Ne rabim prevoza, rabim orožje!). In, na srečo, orožje je začelo kapljati, upajmo, da bo kmalu to dosti močnejši tok, ki ne bo omejen samo na dobavo odpisanega orožja, ampak bo v ospredju orožje, ki bo še bolj temeljito porazilo sicer na presenečenje mnogih neurejene ruske vojaške horde. Gre za vojaško silo, ki se je izkazala za gnilo prikazen s tehniko, ki se kvari, ki je neučinkovita (razen tiste, prihajajoče iz zraka, ki Ukrajino uničuje in ubija njene nedolžne prebivalce).Putlerjeva soldateska raje ubija, posiljuje, muči, krade in ropa civilno prebivalstvo in se vede kot džingiskanovske aziatske horde (mnogi Putlerjevi vojaki prihajajo tudi danes prav od tam) na pohodu proti bogatemu Zahodu. To tudi pojasnjuje neopisljiva grozodejstva, ki so se zgodila pri umiku Putlerjevih hord s severa Ukrajine, potem ko je postalo jasno, da Kijev ne bo padel v dveh, treh dneh, legalno in demokratično izvoljen režim pa ne bo pobegnil v tujino in ko so izgube v vojakih in orožju postajale vsak dan boljopazne. A da ne bo pozabljeno: Putlerju in njegovi vojaški kamarili ni mar niti za lastne vojake, saj so jih poslali v boj po večini slabo opremljene, s tako rekoč trofejnim orožjem iz druge svetovne vojne, lačne (kako si drugače lahko razlagamo posnetke kraj krompirja in kokoši in ropanje trgovin z živili?), nemotivirane, zbegane in izgubljene v tuji državi, kjer so se soočili z odporom, prezirom in sovraštvom lokalnega prebivalstva. In kmalu so se ti nesrečneži, zanje nimam drugega izraza, pričeli v desetinah in stotinah vračati nazaj v Rusijo, a ne triumfalno, ampak tihi in togi v črnih vrečah, naloženi na kamione kot drva (če so jih sploh pobrali in jih niso pustili ležati nepokopane, kakor so pustili ležati po cestah in vrtovih masakrirane prebivalce, tudi otroke, v mestih severno od Kijeva), je postalo jasno, da v Putlerjevem psihopatskem programu nekaj hudo škripa. Ampak zanj niso številke samo »ukrajinski nacionalisti in nacisti«, ampak tudi njegovi lastni prebivalci, recimo tisti vojaki, ki so, kdo bi vedel zakaj, vojaška logika je absurdna in iracionalna, kopali strelske jarke v zloglasnem Rdečem gozdu pri Černobilu, in bodo zdaj počasi in boleče umirali zaradi posledic radiacije, ki so ji bili izpostavljeni. In v zgodovino bo šel tudi posnetek, ko zamaščeni in zaripli ruski general v bolnici deli odlikovanja vojakom, ki so izgubili v ukrajinski vojni nogo, ali pa kar obe, z besedami: »upam, da se boste kmalu postavili na noge«…

Zanj, za velikega Putlerja, ki se boji celo svojih najbližjih in sedi deset metrov stran pod svojih generalov in svetovalcev, tudi niso ljudje, ampak kar »smeti« in »uši« (take izraze so uporabili uradni Putlerjevi piarovci) ki so se pogumno po ruskih mestih zoperstavili nesmiselni vojni. Ti ljudje, zaprti, verjetno mučeni, vsekakor pa soočeni z mnogimi, za nas nepredstavljivimi posledicami, so resnični heroji. Globok poklon njihovemu civilnemu, človečanskemu pogumu! To je edina prava Rusija, ki zbuja upanje, kakršno je gojil Čehov, da bodo aziatske metode enkrat izginile in bodo na njihovo mesto stopile vrednote, ki so značilno oblikovale evropsko zgodovino. Kaj ni največji absurd, blasfemija, cinizem in brezdušnost Putler na posnetku, ko se pokriža ob odprti krsti Žirinovskega, ki ga smemo primerjati z Karađićem, kakor smemo Putlerja primerjati z Miloševićem? Bomo dočakali, kar je izrazila nekdanja haška tožilka Carla Delponte, da bomo tudi Putlerja videli pred novim haškim tribunalom? Ali pa ga bodo prej pospravili njegovi sodelavci? Ker bodo ugotovili, bolje pozno, kot nikdar, da jih vleče v brezno brez povratka? Ampak da se za hip vrnem k Putlerjevemu blasfemičnemu križanju. Kaj ni tudi Stalin dovolil odprtja cerkva, ko je Wermacht stala pred vrati Moskve? Kako tipično, da se največji brezbožni zločinci pred obličjem večnosti začnejo pretvarjati, da verjamejo v nekaj, kaj je Višje od njih? Ali pa je vse skupaj samo Endgame (Konec igre), kot je naslovil eno od svojih gledaliških iger Samuel Beckett? Jih postane v zadnjem trenutku morda res strah pred obličjem večnosti?

Danes, šestinštirideseti dan bestialne Putlerjeve vojne proti enemu od najbolj kulturnih evropskih narodov, ki je v tridesetih letih svobode, kljub mračni kremeljski senci, državo spremenil iz sovjetske province, ki je bila vredna le toliko, kolikor se je dalo iz nje iztisniti za potrebe nenasitnega kremeljske kamarile, v cvetočo evropsko državo, nihče ne more napovedati, kdaj se bo vojna končala. A da bo ta pogumni in svobodoljubni narod zmagal, ne govorim na pamet, bil sem tam in to so bili eni od najlepših dni v mojem življenju, toliko gostoljubnosti in kulturne razgledanosti nisem doživel nikjer drugje. Vsi, s katerimi sem imel priložnost govoriti, so vedeli za našo desetdnevno vojno in kako smo porazili stokrat močnejšo srbsko soldatesko. Ni slučaj, da nas je Ukrajina priznala med prvimi evropskimi državami. Vsi sogovorci so razumeli, kaj pomeni želja po samostojnosti in suverenosti, po jeziku in kulturi, In iz vsakega pogovora je bilo mogoče razbrati, kako zelo si želijo tudi »uradno« postati del Evrope, kar so videli v članstvu v Evropski skupnosti. Bodo zdaj, za ceno preštevilnih in nesmiselni smrti, potokov krvi, solza in ruševin to tudi dosegli? Kako dolgo bodo morali še krvaveti in umirati, da bodo uslišani? Ali bo ta cagava, prestrašena in zbirokratizirana Evropa, ki v imenu norih idej, niti našteti jih nočem, izganja tradicijo, Boga in metafiziko, zmogla moč, predvsem pa trezno razsodnost, da bo ukrajinskemu narodu odprla nove horizonte? Kako dolgo se bodo celile rane? Koliko otrok je že zdaj izgubilo otroštvo, koliko mladostnikov najlepša leta. Koliko ljudi je ostalo brez doma, svojih najdražjih?

Putler je vojni zločinec. Take pošasti pa je treba ustaviti kolikor se da hitro. Veliko vprašanje je, kakšna bo cena za ukrajinski narod, če bodo morali to praviti sami!